V sredo, 27. marca 2024, smo se udeleženci 5. generacije programa BusinessClass udeležili predavanja prof. dr. Aleksandra Kešeljevića, rednega profesorja na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, člana katedre za ekonomijo, ki poleg makroekonomije predava tudi o ekonomiki okolja, primerjalni analizi ekonomskih poslovnih sistemov ter o filozofiji in zgodovini ekonomskih ter poslovnih raziskav. Med drugim je bil gostujoči profesor na Venice International University, v letih 2014 do 2018 pa svetovalec predsednika vlade za ekonomsko politiko, gospodarske zadeve in infrastrukturo.
Na začetku smo se seznanili z osnovnimi makroekonomskimi pojmi, kot je recimo TEP – temeljni ekonomski problem, ki naslavlja vprašanje relativne redkosti dobrin. Teh je na svetu manj kot je potreb. Z vidika celotne družbe gre za pomanjkanje proizvodnih
dejavnikov, zato moramo gospodariti in izbrati najučinkovitejšo uporabo danih
potrošnih dobrin in proizvodnih dejavnikov. Spoznali pa smo tudi razliko med delnicami in obveznicami, delovanje bank kot finančnih posrednikov, spoznali zakaj je študentsko delo najbolj fleksibilna oblika dela v Sloveniji, in marsikaj drugega.
Dotaknili smo se tudi kapitalizma in sistema tržnega gospodarstva, ki ga poznamo že več stoletij in je prevladujoč način delovanja gospodarstev po svetu. Dandanes se večina ekonomskih izbir dogaja na trgu, na nekaterih področjih pa odloča država. Slednja organizira šolstvo, zdravstvo in druge javne dobrine, včasih pa poseže na trg in določi cene eksistenčnih dobrin. Trg in država skupaj rešujeta ekonomski problem in odgovarjata na temeljna ekonomska vprašanja. Sodobna gospodarstva, tudi slovensko, so po večini mešana tržno – planska gospodarstva. Imenujemo jih tudi socialno – tržna. Razlikujejo se le po stopnji poseganja države.
»Pomembno je kdo ima moč, da nekaj naredi, in kdo interes da nekaj naredi.«
Profesor Kešeljević nam je opisal tudi ključne razlike med različnimi oblikami trga dela po svetu. Spoznali smo 5 tipov trgov dela v kapitalizmu: anglosaksonski, skandinavski, kontinentalni, mediteranski in azijski.
Za anglosaksonski sistem je značilna visoka stopnja tržne in produkcijske konkurence, ki temelji na ceni. Države nimajo velikih pooblastil pri vmešavanju na trg, tako da slednji sam koordinira cene, ki služijo kot signal. Tak trg je zelo odprt tujim investitorjem in tuji konkurenci. Delavci v takem sistemu so slabo zaščiteni, zaradi česar so tudi delovna mesta zelo fleksibilna in omogočajo visoko fluktuacijo delavcev. Trg je resda mnogo bolj fleksibilen, hitro te lahko odpustijo, vendar lahko zelo hitro najdeš drugo zaposlitev. Primeri držav s takšno ureditvijo so na primer ZDA, Velika Britanija, Kanada, Avstralija.
Azijski model smo spoznali na primeru Japonske, čeprav je tudi Južna koreja zelo primerna predstavnica tega modela. Država se tukaj lahko vmešava na trg, saj imajo visoko stopnjo koordinacije preko netržnih mehanizmov. Tuja konkurenca in investicije pa so tukaj visoke zaščitene. Delavci so v istem podjetju skoraj vse življenje. Tudi menjava službe ali položaja poteka navadno znotraj istega podjetja, “multinacionalke”, ki delavcu zagotavlja visoko stopnjo varnosti in zaščite. Večje multinacionalke, kot je na primer Toyota, imajo znotraj sistema poskrbljeno tudi za druge sektorje, recimo lastne banke, ki mnogokrat financirajo projekte matične družbe.
V mediteranskem modelu,ki ga predstavljajo države kot so Španija, Portugalska, Grčija in Italija, ima cenovna konkurenca velik pomen. Vendar se država vseeno vmešava na trg. Zaposleni imajo, posebej v državnih institucijah, visoko stopnje socialne varnosti. Ravno na socialnem področju se čuti največji intervencionizem države.
Še bolj socialen je skandinavski model, kjer so delavci visoko zaščiteni. Slednje podjetja vidijo kot investicijo. Velik pomen imata tržni in produkcijski trg, ki pa temelji na kakovosti in ne na ceni blaga. Država ima pravico do vmešavanja na trg. Vmeša se na primer pri tem, da so podjetja okoljsko trajnostna, da ne izkoriščajo otroške delovne sile, so družbeno odgovorna itd. Podjetja morajo med drugim meriti in poročati koliko odpadkov ustvarijo ter kako jih bodo znižali. Za ta model je značilna visoka stopnja sindikalne aktivnosti ter aktivna politika zaposlovanja.
Potem pa je tu še kontinentalni model, kamor bi lahko uvrstili tudi Slovenijo. Sicer pa je najbolj značilno prisoten v Nemčiji, Franciji, Belgiji in na Irskem. Konkurenca sloni tako na ceni kot kakovosti. Država se vmešava na trg, vendar je zaščita pred tujo konkurenco in investicijami nizka. Zaposleni v tem modelu uživajo visoko stopnjo varnosti, delovna mesta pa so stabilna. Določeno stabilnost zagotavlja oblika zaposlenosti za določen oz. nedoločen čas. Tudi sama politika zaposlovanja je relativno aktivna. Socialna varnost je na visoki ravni in ima tudi v družbenem okolju velik pomen.
S sogovornikom smo spregovorili tudi o pomenu javnih dobrin, kot so ceste, parki, javni prevoz, reke, morja, gozdovi, ter njihovi vlogi v današnji družbi. Gre za dobrine, ki si jih lastimo vsi, zanje ne tekmujemo in so neizključujoče do vsakega posameznika. S to temo smo se navezali tudi na vlogo dohodnine, njenem namenu in razlikah v progresiji tega davka po svetu. Državljani namreč ravno z davki plačujemo tudi široko paleto različnih javnih storitev, ki so nam na voljo za uporabo in koriščenje v našem vsakodnevnem življenju. Dotaknili smo se tudi razlike med davki in prispevki, ugotavljali zakaj imajo nekatere države t.i. “flat interest rate”, spregovorili o tem kakšna je percepcija ljudi v Sloveniji glede neenakosti – po mnenju predavatelja smo si namreč Slovenci glede na plače razmeroma blizu, medtem ko se po premoženju zelo razlikujemo.
To je bila tudi izhodiščna točka za našo naslednjo debato, ki smo ji posvetili kar nekaj časa. In sicer področje nepremičnin. V Sloveniji imamo namreč enega izmed najvišjih odstotkov lastniških stanovanj, pri nas veliko starejših živi v velikih, predimenzionalnih nepremičninah, kjer so po večini starostniki sami. Kakšna bi bila vloga nepremičninskega davka? Bi bil smiseln?
Za konec še nekaj zanimivejših pojmov in njihovih razlag:
GDP PPP ali po slovensko pariteta kupne moči: je merilo cene določenega blaga v različnih državah in se uporablja za primerjavo absolutne kupne moči valut držav. PPP je dejansko razmerje med ceno košarice blaga na eni lokaciji, deljeno s ceno košarice blaga na drugi lokaciji. Po domače povedano koliko lahko kupiš z isto vsoto denarja na primer v Sloveniji, ZDA ali Indiji, ko upoštevaš vse devizne tečaje.
Indeks cen življenjskih potrebščin: meri spremembe maloprodajnih cen izdelkov in storitev z vidika strukture izdatkov, ki jih prebivalci Slovenije namenijo za nakupe predmetov končne porabe doma in v tujini (načelo nacionalne porabe).
Ramseyevo davčno pravilo: govori o tem, da so davki na proizvode optimalni takrat, ko majhna sprememba v davkih povzroči enako proporcionalno zmanjšanje potrošnje pod pogojem, da so potrošniki dohodkovno kompenzirani, in to tako, da ostanejo na isti indiferenčni krivulji. Ali po domače: če je določena dobrina cenovno zelo neelastična jo bom vedno kupoval na glede na ceno. Takšno dobrino je tako smiselno obdavčiti.