V preteklem tednu smo se imeli priložnost udeležiti izjemnega management talk-a, kjer sta Peter Frankl, direktor časnika Finance, in Til Lajovic, direktor podjetja FirstClass v pogovoru osvetlila zgodovino slovenskega podjetništva ter ponudila vpogled v delovanje medijev danes. Navdihnjena s slišanim, delim z vami nekaj ključnih poudarkov in lastnih refleksij.
Peter Frankl, je leta 1991 diplomiral na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Svojo novinarsko kariero je začel pri časopisu Delo in reviji Gospodarski vestnik. Leta 1992 je sodeloval pri ustanovitvi Časnika Finance, pri katerem je leta 1994 postal tudi odgovorni urednik. Približno 10 let kasneje je postal direktor Časnika Finance. Je pronicljiv poznavalec gospodarskih in političnih razmer ter eden najprepoznavnejših poznavalcev medijev doma in v tujini.
Kot je bilo izpostavljeno, je bila že v času Jugoslavije Slovenija prežeta s podjetniškim duhom. Ljudje so iskali načine za zaslužek, bodisi z izvozom in uvozom blaga ali prodajo ceneje kupljenih izdelkov. Ena izmed zanimivosti, ki se mi zdi omembe vredna je, da so v času Jugoslavije vsakemu polnoletnemu članu podarili vrednostni papir (certifikat), ki ga je lahko vnolčil za nakup delnic državnega podjetja. Posamezniki, ki so se znali znajti so lahko na tak način močno obogateli.
Dotaknili smo se tudi ene izmed manj prijetnih tem in sicer, teme o managerskih odkupih, ki so nas pripeljali do hude finančne krize leta 2008/09. Managerji podjetij so odkupovali podjetja in obveznosti svojega podjetja prenesli na lastninjena podjetja. Kako točno je to potekalo? Direktor je želel kupiti dobro podjetje, zato je vzel kredit in preko dobička, ki naj bi ga to kupljeno podjetje proizvajalo, bi odplačeval kredit. Ta kredit je bil odobren samo na podlagi dobrega imena. Če je banka verjela, da je manager sposoben uspešno voditi podjetje in proizvajati dobiček, mu je bil kredit odobren. Managerski odkupi so bili močno podprti s strani takratšnje politike. Banke so posojale denar brez ustreznega zavarovanja ter pod pogoji za kratkoročne naložbe čeprav, so bile to več kot očitno dolgoročne naložbe. Lekcija iz tega obdobja je, da je ključna skrbna presoja in odgovorno zadolževanje.
V svetu, kjer je vsak lahko “medij”, je ključno, da se zavedamo pomembnosti kritičnega razmišljanja. Branje uveljavljenih medijev, kot so Finance, STA in Economist, nam lahko pomaga pridobiti uravnotežen pogled na dogajanje. V drugem delu pogovora smo razglabljali kako pomembno je, da ne slepo zaupamo vsem informacijam, ampak jih preverimo in interpretiramo s pomočjo lastnega znanja in razumevanja. Gospod Frankl nam je izdal, kje sam pridobiva informacije in velikokrat se vse začne s preprostim pogovorom z ljudmi, ki jih srečuje med vsakdanjimi opravki. K temu dodaja še vsakodnevno 2-urno branje uveljavljenih medijev ter pomembnost osnovnega zaupanja v uveljavljene medije.
Zadnje vprašanje, ki smo se ga dotaknili pa je, ali smo z idejo o politični korektnosti prestopili mejo. Ekstremno analiziranje korektnosti v “manj pomembnih” temah, kot so denimo neškodljive šale v lahkotnih pogovornih oddajah, namreč kaže na odmik od resnično pomembnih problemov. Po mojem mnenju se politična korektnost danes vse bolj približuje brisanju “drugačnosti”, ki jo sicer slavimo kot nekaj lepega, vendar realnost kaže drugačno sliko. Namesto spodbujanja razumevanja in sprejemanja različnosti se tako ustvarja umetna homogenost, ki duši svobodno izražanje in ustvarjalnost.
V svetu, polnem hrupa in nasprotujočih si informacij, je ključnega pomena, da se opremimo z orodji za razumevanje in aktivno sodelovanje. Zavedanje zgodovinskega konteksta nam omogoča, da se učimo iz preteklosti in se izognemo ponavljanju istih napak. Kritično razmišljanje nam pomaga preseči površnost in oblikovati lastna mnenja. Informiranje iz uveljavljenih virov pa nam nudi trdno osnovo za razumevanje sveta okoli nas. Kot je dejal gospod Frankl: “BERI in BODI RAZGLEDAN, da lahko interpretiraš dogajanje okoli sebe in si KRITIČEN do informacij, ki te obdajajo.